INTERSPORT AKTIV - Zima 2021/22

Koliko so stari vaši otroci? Starejši sin je star sedem let, mlajši pet. Punčki dvojčici pa imata leto in pol. Se že kaj ukvarjajo s športom? Kaj pa vem, nekaj že. Živimo na deželi. Starejša fanta malo igrata nogomet. In najstarejši tudi že smuča. Kar dobro mu gre in kar dobro je skoordiniran. Ampak na njih nikakor ne pritiskamo. Osvojili ste veliki kristalni globus, poleg tega imate še pet malih, bili ste svetovni prvak, imate štiri srebrne olimpijske medalje, zmagali ste na 26 tekmah svetovnega pokala. Je iz te množice fantastičnih dosežkov možno izbrati najljubšega? To so me že pogosto spraševali. A na to je skorajda nemogoče odgovoriti. Vsi dosežki so del človeka in zame so kot neke vrste otroci. Zato ne morem reči, katerega imam najraje. Morda je bila najbolj posebna moja prva zmaga, ki sem jo leta 2001 s štartno številko 64 dosegel v Aspnu. To je bila neke vrste prelomnica v moji karieri, zato ima poseben pomen. Novembra je od nje minilo že 20 let. Ta zmaga je prišla po težkih treh sezonah, v katerih sem bil več na rehabilitacijah kot na smučeh. Okoli sebe sem precej dolgo časa čutil same negativne misli. In ta tekma je bila nekakšna katarza. Seveda pa imajo vse ostale zmage tudi zelo lepe zgodbe. Res je, da uspeha ni brez znanja in talenta, a končno piko na i vedno postavi trdo delo. Že kot otrok sem bil prepričan, da bo tisti, ki veliko trenira, zagotovo uspešen. Na vaši poti so vas pogosto pestile poškodbe, a ste temu navkljub razmeroma dolgo vztrajali v karavani. Kaj vas je gnalo naprej? Oba z Janico sva imela toliko poškodb, da bi lahko na novo napisala anatomski atlas. Te poškodbe so zame največja šola. Prek njih sem spoznal, kako zelo rad imam smučanje. V času, ko nisem mogel smučati, sem neizmerno pogrešal gore in sneg. Vseskozi sem gledal ven proti vršacem. Takrat sem spoznal, da me žene iskrena ljubezen do smučanja, do gora, do tekmovanj. Spoznal sem, da rezultati niso najbolj pomembni. In ta lekcija se je na moji poti ponavljala znova in znova. Pogosto so me spraševali, če sem nesrečen, ker imam le štiri srebrne olimpijske medalje in nobene zlate. Čudno so me gledali, ko sem v zaključni fazi kariere tako dolgo vztrajal v karavani. A moj odgovor je bil vedno isti. Vse počnem iz ljubezni do smučanja. Samo ko sem na vrhu gore, sem srečen. Ob tem se spomnim tistega legendarnega oglasa za Nike, v kateri tekač povsem sam teče v klanec, moderator pa pravi: »Denar na vrhu hriba ne šteje, slava na vrhu hriba ne šteje, publika ne šteje na vrhu hriba. Na vrhu hriba šteje le vrh hriba!« To je bistvo športa. To je tisto, kar povezuje amaterje in profesionalce. Vsakdo ima svoj vrh hriba, kjer ga čaka zmaga. Kaj vas osebno najbolj navdušuje? Ko sneg pobeli smreke, se v meni nekaj premakne. Takrat moram iti ven, moram biti del tega. Tam občutim, da sem jaz resnično jaz. Slovenski navijači so pogosto presenečeni, da odlično govorite slovensko. Lahko razložite, od kod izvira to znanje? Moj oče je bil eno leto trener celjskega rokometnega kluba. Zato sem četrti razred opravil v Celju. Iz tistega časa izvira zanimiva anekdota. Ko sem hodil v Celju v šolo, sem imel pri slovenščini oceno prav dobro. Ko smo se naslednje leto vrnili v Zagreb, pa sem imel pri hrvaščini oceno dobro. Zelo sem zadovoljen, da sem dobil priložnost, da sem se naučil še en jezik. Predvsem v smučanju smo bili tesno povezani s Slovenci in takrat mi je znanje slovenščine zelo pomagalo. Poleg tega imam med Slovenci kar veliko res dobrih prijateljev. 24

RkJQdWJsaXNoZXIy MTMxMzMz