INTERSPORT AKTIV - Zima 2019/20

Znojenje na snegu Cestni tekači si pozimi pogosto nataknejo smuči. In potem jih odnese v bela prostranstva. Tudi pri temperaturah pod ničlo jim s čela kaplja znoj. Smučarski tek je fantastična zimska aerobna aktivnost, ki poleg blagodejnih učinkov na telo omogoča tudi pristen stik z naravo. G lede na to, da že vrsto let tečem v povprečju najmanj trikrat na teden, bi se upal imenovati za tekača. V vseh teh letih je to postala moja navada, rutina, obveza, osebna higiena ... Med tekom se pogosto pogovorim sam s sabo, občasno pa noge poženem do maksimalnih zmogljivosti, da preizkusim, kaj še zmorem. Predvsem pa me redno znojenje očisti vseh snovi, ki nimajo kaj iskati v mojem telesu. Pogosto poslušam, da sem zasvojen. Ampak to govorijo tisti, ki sploh ne razumejo. Pa tudi če imajo prav, je tek zame dobra zasvojenost. Seveda tečem tudi pozimi. Če je le mogoče. A ko zapade preveč snega, na cestah ni prostora za tekače, stezice pa so pogosto preveč poledenele, da bi lahko na njih nabiral tekaške kilometre. A znojenju se nikakor nisem pripravljen odpovedati. Zato sem pred nekaj leti odkril tek na smučeh. To je nekakšen hibrid med tekom in smučanjem, predvsem pa odličen nadomestek za zimsko znojenje. Ko v Ljubljani zapade najmanj 20 centimetrov snega, ob Poti spominov in tovarištva potegnejo progo za smučarski tek. Trasa, ki je v preostalih letnih časih polna tekačev, se pozimi spremeni v zbirališče ljubljanskih smučarskih tekačev. Glede na to, da so zimski dnevi krajši, se pogosto zgodi, da tečemo v polmraku ali celo v mraku. Težava nastopi le, kadar nam nagaja ljubljanska megla. Takrat aerobna aktivnost na polna pljuča v mrzlem zimskem zraku ni najbolj prijetna, verjetno tudi prav zdrava ni. A kakorkoli obračam, se mi zdi čisti luksuz, da si lahko nekaj sto metrov od doma nataknem tekaške smuči. Če je snega res veliko, se lahko do začetka prog s smučmi na nogah prebijem kar po pločnikih. Ljubljana ima še eno prednost. Njen osrednji položaj omogoča odlično dostopnost do vseh drugih predelov Slovenije. To pogosto izkoristim za popoldanski skok v tisto pravo zimsko naravo, ki pravzaprav spominja na pravljico. Če je napoved lepa in če na tisti dan nimam neskončno službenih obveznosti, si že zjutraj dam v avtomobil opremo in oblačila za smučarski tek. V službo pridem kakšno uro prej kot navadno, se izognem vsem nepotrebnim kavicam in okoli poldneva švignem v avtomobil ter ga usmerim proti Pokljuki. To je eden mojih najljubših kotičkov v Sloveniji. Ne samo pozimi, ampak v vseh letnih časih. Tiste smreke me spominjajo na Britansko Kolumbijo in tam v tistem prekrasnem gozdu dobesedno občutim, da okoli mene mrgoli od dobre energije. Kontrast med Pokljuko in Ljubljano je še posebno izrazit, kadar v Ljubljani prevladuje legendarna ljubljanska megla, ki jo zaznamujejo sivina, mraz in vlaga. Že pred Kranjem zapeljem iz megle in pred mano se odpre prekrasen pogled. Triglav se zdi tako blizu, da bi ga prijel z roko. Čeprav termometer Martin Tekše 94

RkJQdWJsaXNoZXIy MTMxMzMz